Smo že v novem letu, a za hip želimo z vami deliti trenutek ob izteku 2020, za katerega dijakom in zaposlenim na Srednji poklicni in strokovni šoli Zreče ni žal.
To je bilo srečanje s pesnikom, pisateljem in z novinarjem Esadom Babačićem, ki smo ga v okviru projekta Povabimo besedo, ki ga podpira Društvo slovenskih pisateljev, pripravili 22. decembra 2020. Esad Babačić je v letu 2020 za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado.
Dolgo smo čakali na ta trenutek, ki se je zaradi zunanjih okoliščin vedno bolj odmikal, a smo ga na koncu le ujeli v virtualne koordinate. Bilo je pravo multimedijsko doživetje, v katerem so se prepletali preprosti, a globoki stihi, postaje in vlaki, izseki iz filmov, besedni oblaki sodelujočih, športni junaki, čakanje in hrepenenje, udarna in tiha glasba. Vse našteto razodeva navdihujoča Babačićeva misel, ki verjame v srčnost ljudi, skupen koš, pank, šport in v moč besede.
V letu 2020 je bilo zaradi omejitev manj priložnosti za kulturne trenutke, zato verjamemo, da bomo v letu 2021 poravnali naš kulturni dolg.
Marjana Cenc Weiss
Iz Eseja o trenutku:
Trenutek ni povezan, pravzaprav niti ne sme biti povezan z drugimi trenutki tako kot niso povezane zvezde in planeti, kaj šele galaksije. Čeprav naj bi bile med njimi nevidne nitke, ki jih držijo skupaj kot ogrlico neskončnega hrepenenja po novih trenutkih. Ko se zaveš, da si vse to že videl in je bilo vedno nekaj posebnega. In si spet rečeš: naj bo še nekaj časa tako. Trenutek, ko zaloputneš z vrati in ti ni žal, trenutek, ko prižgeš cigareto brez filtra, čeprav veš, da boš zato umrl prej, trenutek, ko začne padati dež in ti vrne strehe. Trenutek, ko pristajaš na tržaškem letališču Ronki in se zaveš, da ne boš nikoli več pristal na Brniku, nikdar več z Adrio Airways. Ali pa ko ugotoviš, da si pozabil telefon in ti je toplo pri srcu. Tako kot takrat, ko te prešine, da je letos petdeset let, odkar smo v Tivoliju postali svetovni prvaki v košarki, in to nikogar več ne zanima. Vse to so samo trenutki … Trenutek, ko prebereš človeka, ki ga nisi hotel, trenutek, ko se zaveš, da je še dovolj časa, ti pa končno veš, s kom bi ga rad delil. In si varen, v trenutku, ko ti ni žal nobenega trenutka.
(Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg)