Bilo je povsem navadno oktobrsko popoldne.
Hlad je že marsikomu jemal sapo in nad dnevom se je počasi razgrinjal večer – na nebu so se ena za drugo prižigale zvezde. Še zadnjič smo s pogledom premerile svojo podobo v ogledalu, fantje so zapeli gumbe na svojih srajcah in – odpravili smo se. V mariborskem gledališču nas je čakala ena izmed Ibsenovih dram: Hedda Gabler. Polni pričakovanj smo zasedli prazne sedeže in že v naslednjem trenutku so se naše misli izgubile v predstavi. Psihološka drama nas je posrkala vase in povsem predani smo spremljali napeto dogajanje. Po devetdesetih minutah, ko so na nas zopet posvetile luči, smo počasi vstopili nazaj v realnost. Skupno smo se strinjali: »Škoda, da je že konec,« in enotno pristavili, da je bila drama več kot odlična. S preseženimi pričakovanji smo se odpeljali nazaj proti domu; Hedda Gabler pa je še nekaj trenutkov kradla naše misli.
Maruša Fijavž