Pravijo, da je življenje igra. To lahko kot članica dramske skupine z gotovostjo potrdim. Kdor se še nikoli ni ukvarjal z igro, ne more vedeti, koliko področij zajema. Na vajah ne urimo samo naših sposobnosti nastopanja, izgovorjave in pomnjenja tekstov. Najprej se je treba s soigralci povezati v skupino, saj so pri igri pomembni prav vsi igralci. Vaje smo imeli po dogovoru, trajale so okoli 4 ure, pred predstavo pa smo kdaj v Domu kulture preživeli kar celi dan. Ko z nekom preživiš toliko časa, ga res dodobra spoznaš. Glavno povezovalno vlogo med nami je seveda igral naš mentor Miha Slapnik, ki je letos prvič vodil gimnazijsko dramsko skupino. Omogočil nam je prosto umetniško izražanje in nas hkrati socialno ter čustveno vzgajal. Včasih se je zdelo, da smo bolj na debatnem krožku kot pa na dramskih vajah. Pogovarjali smo se o problemih sodobne družbe, dojemanju sveta in tudi o naših osebnih težavah. Neznansko smo se zabavali in zmeraj smo se veselili vaj. Ogromno je bilo improvizacije, iz katere je na koncu nastala naša predstava Nesprejemanje. Vsebina je bila družbeno kritična, prikazovala je ljudi različnih družbenih statusov ter njihove poglede na migracije, begunce, državo … Naučili smo se, da je pri drami pomembno razumevanje sebe, nadzorovanje svojega telesa in čustev. Vsaka beseda in premik sta v naprej določena, izvesti pa ju moraš čim bolj prepričljivo. Postati moraš oseba, ki jo igraš. To zna biti včasih precej zapleteno, še posebej, ko ti lik ni pisan na kožo. Kljub mnogim izzivom se vsi neznansko veselimo časa, ko bomo lahko znova skupaj ustvarjali in ponovno stopili na oder. Kajti pomen igre je, da jo vidi občinstvo. Ni pomembno, če je predstava posamezniku všeč ali pa bi jo najraje javno skritiziral. Morda se je iz nje česa naučil ali pa je vsaj nanj naredila nekakšen vtis. Na koncu kritika občinstva nima tolikšnega pomena, kot ga ima aplavz, ki je gotovo za vse igralce največja nagrada.
Ema Emilija Kvas