Franc Slih
Z zadovoljstvom ugotavljam, da naše gimnazijsko drevo, ki smo ga posadili ob pravem času, lepo raste in daje ob skrbni pedagoški negi zaposlenih lepe sadove.
Naši gimnaziji čestitam ob jubileju (10. maturantskem plesu) in ji želim uspešno delo tudi v bodoče.
mag. Franc Šelih, oče Gimnazije Slovenske Konjice
Darja Ravnik
Spominjam se, kako se je po Konjicah pričelo šušljati, da se bo ustanovila gimnazija. Spominjam se, da me je mag. Franc Šelih povabil na razgovor za delovno mesto profesorice likovne umetnosti. Prvega sestanka bodočega učiteljskega zbora v prostorih tedanjega SIC-a, v katerih je sedaj Radio Rogla. Dvomov, ki so se porajali med ljudmi, in vprašanj, ali bomo imeli dovolj vpisanih dijakov – prve generacije gimnazijcev.
Prvo leto smo gostovali na OŠ Pod goro. Tam smo se učitelji gnetli v majhni zbornici, ki je bila manjša od pisarne, ki jo ima sedaj pedagoška vodja na gimnaziji. Vsi smo delovno obvezo dopolnjevali na drugih šolah in v tisti majhni zbornici preživeli kar nekaj strokovnih debat, pogovorov o vzgojni problematiki, lepih trenutkov in klepetov.
Potem je bil končno postavljen temeljni kamen, zahrumeli so delovni stroji. S pričakovanjem smo zrli v prostor nad igriščem in skupaj z dijaki neučakano pričakovali vselitev v nove prostore. Počutila sem se počaščeno, da sem lahko bila del nekega začetka, ki je za Slovenske Konjice izjemnega pomena.
Vsi smo čutili velik o mero odgovornosti in strahu, saj smo vedeli, da so rezultati na maturi tisti, ki bodo pokazali upravičenost nastanka te ustanove. Zavedali smo se, da s svojo pojavo in strokovnostjo ustvarjamo ime in status Gimnazije Slovenske Konjice v širšem okolju. Da smo konkurenca gimnazijam v Mariboru, Celju, Slovenski Bistrici in da moramo biti konkurenčni. To odgovornost smo prenašali na dijake, ki so jo v veliki meri izpolnjevali, in to je od vseh nas pričakoval naš direktor mag. Franc Šelih.
V letih poučevanja se je nabralo veliko spominov. Tistih, ki so me izoblikovali in me izklesali, in tistih, ki so mi dušo in srce napolnili s toplino. Dogodivščin na kolesarskem taboru v Pliskovici, ekskurzijah v Ljubljani in nepozabne Comenius izmenjave v Litvi.
Oblikovanja šolskega glasila GoSKo, razstav, likovnih delavnic, svečanega odprtja gimnazije, maturantskega plesa. Spomini so prepleteni z občutki nemoči, ko ne veš, kako dobiti boj s puberteto in z nagajivostjo, ter z občutki ponosa in sreče, ko ti dijaki pokažejo, kakšno veličino in znanje premorejo. Pozitivne energije, ki je vela po prostorih, vzdušja, v katerem je bilo opaziti sproščen odnos med profesorji in dijaki, podprt z medsebojnim spoštovanjem.
Marsikateri bivši dijak te gimnazije je sedaj izjemno uspešen. Kar nekaj sem jih že kot ravnateljica OŠ Pod goro zaposlila, ti odgovorno in strokovno opravljajo svoje delo. Danes, ko opazujem dogajanje od daleč, vidim, da si je Gimnazija Slovenske Konjice ustvarila svoj prostor. Da je s svojimi aktivnostmi prisotna tako v kulturnem, kot v drugem dogajanju v občini. Da ima uspehe na maturi in dijaki dosegajo visoka priznanja na državnem nivoju. Zato sem vsakič, ko pogledam proti stavbi z rdečim portalom, vesela, da sem lahko bila del tega.
Za konec še sporočilo dijakom in bivšim kolegom. S svojo postavo, strokovnostjo in z znanjem še vedno predstavljate Gimnazijo Slovenske Konjice ter vzdržujete njeno ime. In še vedno smo tisti, ki opazujemo vaše delo, vaš napredek in se veselimo vaših uspehov.
Darja Ravnik, ravnateljica OŠ Pod Goro
Jasmina Mohorko
Kadarkoli kdo omeni našo konjiško gimnazijo, z velikim ponosom poudarim, da sem bila del njene 1. generacije!
In če danes pogledam nazaj, bi se najraje vrnila v gimnazijska leta. Tiste skrbi, ali bo test sestavljen iz točno tistih vprašanj, ki si se jih naučil... Stres, kako povedat doma, da imaš ene par neupravičenih ur... Dileme, ali boš uspel prepisat nalogo pravi čas... Pa prva resna ljubezen... In seveda prvi koraki samostojnosti za volanom... Da mature niti ne omenjam!
Danes si kot mama nagajivega dvoletnika včasih prav želim tistih prav "brezskrbnih skrbi" . :)
Jasmina Mohorko, dijakinja 1. generacije
Klavdija OvcarZgodnje vstajanje. Hladni jutranji »sprehodi« od avtobusne postaje do gimnazije. Včasih je dovolj časa tudi za kavo. Začetek odvisnosti od kofeina. Trepetanje pred testi. Lekcije iz ZKP (zdrave kmečke pameti - za vse bodoče gimnazijce ;)). Bitka za najboljši čas pri teku do jedilnice. Poslušanje besede »matura« približno trikrat na minuto. Zbiranje v lokalu z eksotičnim imenom ob petkih po informatiki. Čas iskanja in odkrivanja. Potovanja. Nova prijateljstva. Ljubezni. Vezi za vse življenje. Odskočna deska v svet, ki čaka nate. In ti si, po štirih letih vzponov, padcev, preizkušenj, zmag... pripravljen nanj.
To je le nekaj besed, ki preplavijo moje misli, ko skušam v ta sestavek strniti svoje občutke in spomine na srednješolska leta. Tudi jaz sem jih preživela na Gimnaziji Slovenske Konjice. Po njej me je pot vodila na Medicinsko fakulteto Maribor. Tam novi obrazi, nova pričakovanja... Nova zgodba. Ali le nova »sezona« stare serije? Torej sem pred kratkim pričela z novimi epizodami, saj kot zdravnica pripravnica v SB Celje opravljam svojo prvo »pravo« službo. Ne glede na vsebino prihajajočih delov se bom gimnazijskih let vedno spominjala z veseljem in hvaležnostjo, saj so mi pomagala na poti do uresničitve mojih sanj.
Klavdija Ovčar, dr.med.
Andrej Zagar
Ko sem začenjal z gimnazijskim programom na naši gimnaziji, sem bil sprva prestrašen, radoveden in tudi negotov glede prihodnosti. Kar kmalu pa sem se naše šole, vseh zaposlenih pri nas ter vseh sošolcev in dijakov navadil. Ure, dnevi in tedni so hitro minevali, v šoli smo se naučili veliko novega, doma smo pridobljeno le še utrdili in dopolnili. Vse težave in ovire smo s skupnimi močmi premagali in nadaljevali pot k uspešnemu zaključku šolskega leta. Kar naenkrat so nas razveselile poletne počitnice, dolgo pričakovan oddih, ki smo ga bili potrebni vsi, ne samo dijaki.
Tako so minevala prva tri leta na naši majhni gimnaziji. Sedaj pa se počasi približujem še zadnji stopnici pred vrhom odskočne deske v svet in v samostojnost. Z znanjem in veščinami, ki sem jih pridobil v štirih letih gimnazijskega programa, se odločno in pogumno odpravljam novim izzivom naproti. Verjamem, da bom s pridobljenim znanjem kos vsakemu izzivu, ki mi bo zastavljen.
Ponosen sem, da sem del te gimnazije, ki mi je omogočila ta prehod iz negotovega šolarja v pogumnega in odločnega gimnazijskega maturanta, do naziva, s katerim so mi odprta vrata v svet.
Andrej Žagar, zlati maturant 2016
Če sem na gimnazijo priletel kot fazanček, ki je pričakoval strašljivo veliko učenja, nič prostega časa, stroge profesorje in podobne grozote gimnazije, sem sedaj ob vzletu v novo življenjsko obdobje povsem drugačnega mnenja.
Gimnazijska leta so se mi vtisnila spomin kot zelo lepa in sproščena. Zame je bil to čas svobode, ko sem lahko v prostem času, ki ga je bilo kljub šolskim obveznostim precej, razvijal svoje talente in sposobnosti v različnih hobijih in športu.
Tudi šolske urice se niso preveč vlekle, saj so jih krajšali najboljši profesorji, nova prijateljstva in seveda tudi obilo smeha. Leta na gimnaziji so mi skoraj prehitro minila, a moram novim dogodivščinam naproti. Gimnazija pa bo gotovo imela prav posebno lep prostor v mojem spominu.
Primož Plohl, zlati maturant 2013
Matura je lahko zelo stresna ali pa ne. Če se pričneš nanjo dovolj zgodaj pripravljati, ne bo stresna. Če pa učenje prelagaš na zadnje dni pred maturo in ti »teče voda v grlo«, je pa lahko še kako naporna.
Koliko časa je dovolj za priprave na maturo? S sprotnimi in rednimi pripravami na maturo menim, da je za vsakogar 4. letnik več kot dovolj časa. Prav tako imaš dovolj časa, da se lahko posvetiš še rednim predmetom in uspešno zaključiš gimnazijo. Ob koncu mature se izkaže tvoj trud, ko uspešno zaključiš srednješolsko izobraževanje in se lahko vpišeš na poljuben študij.
Sam sem imel 6 predmetov na maturi in verjamem, da lahko tudi vam uspe pridobiti naziv »zlati« maturant.
Primož Tič, zlati maturant 2013
Zadnje poglavje je bilo tudi v moji srednješolski knjigi življenja namenjeno pripravi na maturo. Učenje v šoli, predavanja, testi, samostojno učenje ... To obdobje bi verjetno vsi dijaki četrtih letnikov najraje za vedno zamenjali z začetkom šolskega leta, ko smo se še brezskrbno zabavali po vroči Španiji. Namesto tega pa so se pisna preverjanja iz znanja in ustni zagovori mature približevali s skoraj svetlobno hitrostjo. Ni bilo prav veliko možnosti, vsi smo se potrudili po svojih najboljših močeh in matura je bila končno za nami. Izvedeti smo morali samo še rezultate, kar je bilo verjetno še bolj stresno kot samo opravljanje mature. Presenetljivo smo dočakali tudi ta dan, ko smo se še zadnjič vsi zbrali v šolski avli. Veselje, žalost, razočaranje, ponos ... Cela paleta čustev. Zame se je stvar odpletla še bolje kot sem pričakovala, vendar se ne pritožujem.
Vsekakor to poglavje ni bilo eno izmed lažjih, kljub temu pa ga je po uspešnem koncu prijetno prebirati. Upam, da se bomo vsi minuli dijaki naše gimnazije našli tudi na študiju, ki bo bolj osredotočen in poglobljen glede na posameznikove želje.
Amadeja Založnik, zlata maturantka 2013
Štiri leta prijaznih učiteljev, najboljših sošolcev in krasnih doživetij – gimnazijska leta nam bodo vsekakor ostala v lepem spominu. Ponosni smo, da smo lahko štiri leta tudi mi soustvarjali podobo, ki jo ima gimnazija sedaj, ko praznuje desetletnico svojega obstoja.
Janja Ribič, zlata maturantka 2012
Lepo smo se imeli.
Blaž Šrot, zlati maturant 2012
haiku (z napako)
Dosti bilo bi slabših začetkov poti do osebe, ki bom.
Uroš Kropf, zlati maturant 2010
Kitajski pregovor pravi: »Znanje je zaklad, ki venomer spremlja svojega lastnika.«
Poleg njega sem v času srednješolskega izobraževanja v svoj kovček brez dna dodala tudi številne lepe spomine. Zame je bil to čas odraščanja, čas pridobivanja številnih novih izkušenj, novih prijateljstev. Je pisan preplet najstniške razigranosti in nasmejanosti, učenja, priprav na razna tekmovanja, veselja nad uspehi. Preplet, ki vedno znova nariše nasmeh na obraz.
Lucija Retuznik, zlata maturantka 2009
Mnogo je spominov o tem, kako smo dan za dnem s sošolci sprejemali modrosti, ki so nas jih učili profesorji, vedno pripravljeni, da nam postrežejo s kopicami informacij, kako smo se trudili pri preverjanjih znanja in se veselili ob uspehih.
Seveda sem najprej pomislil na prvi šolski dan, ko je bilo na šoli vse še tuje in so nas na hodnikih pričakali starejši dijaki s koruzo in nam kot »fazanom« pripravili razne igrice, pri katerih smo se morali potruditi, da smo postali »pravi« dijaki. V tem šolskem letu je bilo tudi uradno odprtje gradbišča za novo gimnazijo, kar nas je vse navdalo z novim upanjem in zanosom.
Zelo pozitivna izkušnja v času šolanja so bila potovanja, ki smo se jih dijaki lahko udeležili, saj smo imeli možnost videti različna mesta v Evropi, se spoznati s tujimi kulturami, hkrati pa je bilo vzdušje zelo sproščeno in rodilo se je mnogo novih prijateljstev.
Najpomembnejša stvar je bila predvsem matura, ki ob dobrem uspehu odpira vrata na katerokoli fakulteto, zato je bila vedno zelo pomemben predmet, ko smo se pogovarjali o načrtih za prihodnost. Zame je bil uspeh na maturi dokaz, da je bila odločitev za vpis na gimnazijo dobra, prav tako pa tudi, da sem se odločil ostati v Slovenskih Konjicah. Vložen trud je bil poplačan in tudi nagrajen, saj nas je k sebi povabil minister za šolstvo in šport, ki nam je čestital in nam izročil nagrade.
Dijaška leta mi bodo ostala v spominu za vedno, saj so bila lepa, prežeta z veseljem, upanjem, mladostno zagnanostjo in prijateljstvom, vseskozi pa so bili ob meni ljudje, ki so me podpirali in mi pomagali na vsakem koraku.
Matic Jančič, zlati maturant 2008
Gimnazija je zame predstavljala čas iskanja same sebe, odkrivanja sveta ter novih izkušenj, ki so me pomagale izoblikovati. Želja po znanju in neznanem, ki se je takrat prebudila v meni, je verjetno ena izmed najpomembnejših stvari, ki sem jih dobila in me še danes žene naprej. In to želim tudi ostalim generacijam, ki bodo prečkale šolska vrata Gimnazije Slovenske Konjice: željo po odkritju svojih sanj ter moč, da jih dosežejo.
"Ključ do sreče so sanje; ključ do uspeha je njihova uresničitev."
James Allen
Natalija Mernik, zlata maturantka 2008
Na začetku so bila štiri leta. Štiri leta, za katera se je zdelo, da bodo trajala in trajala. Pričela so se nekoliko zadržano, z nekaj strahu in velikimi pričakovanji. In potem so tekla hitro, tako hitro, da so se iztekla, še preden sem jih dodobra zaživela. Bila so polna velikih mejnikov, kot je pridobitev nove gimnazije, in iskrivih nasmehov ter nepozabnih trenutkov. Če so se začela z zgubljenimi pogledom, so se gotovo končala z radostjo v očeh in izpolnila vsa moja pričakovanja. Gotovo so bila dobra naložba za prihodnost, ki pa za sabo niso pustila le kupa spominov, vreče znanja in priznanj, ampak tudi, in predvsem, dolgotrajna prijateljstva.
Vsekakor štiri dobra leta življenja!
Alijana Pintar, zlata maturantka 2008
Indija, Mumbai…slavnostna prireditev 19. Mednarodne biološke olimpijade ...dan D – sem sprejeta na medicino? Za nekaj trenutkov z Mašo zapustiva dvorano. Klic iz Slovenije: ''Anja, zlata si!''. Pogledam Mašo:''Jaz tudiii!''Objameva se. Veselja se ni dalo skriti. S sotekmovalci iz celega sveta smo ob zvokih slovenske glasbe plesali polko še dolgo v noč. Nepozabno.
Takšen je bil moj konec začetka. Čudovit konec kot tudi vsa štiri gimnazijska leta.
Sedaj sem 5. letnik Medicinske fakultete v Ljubljani. Z Mašo sva se spoznali na poti v Indijo. Sva sošolki in dobri prijateljici. Radi se spominjava teh trenutkov. In vedno znova se nasmejim, ko dan pred izpitom – v svoji predizpitni agoniji, utrujena od enomesečnega učenja – dobim Mašino sporočilo: ''Naj te spremlja indijska sreča!'' In povem vam….še vedno deluje!
Anja Strmšek, zlata maturantka 2008
O svojem gimnazijskem času bi lahko povedala samo dobre stvari. Takrat sem se namreč osebnostno zares začela razvijati in začela sem razmišljati o tem, kdo sem in kaj si v življenju želim. Zaradi vseh mednarodnih projektov, ki so nam bili na gimnaziji na voljo, sem ugotovila, da preprosto obožujem tuje jezike in kulture ter s tem povezano potovanje in sodelovanje na raznih projektih. To me je vodilo naprej do študija prevajalstva, ki pravzaprav pomeni nenehen stik s tujim, kar me vedno znova navdušuje. Prav tako s sabo prinaša večjo mero odprtosti do vsega, kar je drugačno, in tako lahko človek le razširi svoja obzorja.
Gimnazija mi je torej pomenila odskočno desko k temu, kar me osrečuje, hkrati pa sem v tem času spletla tudi tiste prave prijateljske vezi, ki ostanejo za vedno. Zato lahko rečem, da sem iz tega obdobja svojega življenja odnesla le najboljše.
Mateja Strmšek, zlata maturantka 2008
Težko je verjeti, da je minilo že 10 let. Zdi se, da smo se še včeraj sprehajali po hodnikih naše nove gimnazije. Srednješolska leta mi bodo vedno ostala v zelo lepem spominu. Prijazni in zabavni profesorji, sošolci in hkrati prijatelji, zanimive učne ure in obšolske dejavnosti. Vsa štiri leta smo preživeli v odličnem vzdušju, trdo delo, nasveti in vse druge učenosti pa so nas pripravile na svet, ki nas je po koncu gimnazijskih let pričakal odprtih rok.
Za svoje uspehe se tako lahko zahvalim celotnemu šolskemu kolektivu, ki nad nami ni nikoli obupal, staršem, ki so me vedno spodbujali, in vsem sošolcem, s katerimi smo skupaj vztrajno premagovali mladostniške ovire na poti odraščanja.
Marjeta Špile, zlata maturantka 2007
Srednja šola. Štiri lepa leta učenja, zabave, smeha, solz in privajanja na odraslost. Spomnim se, kako so mi v osnovni šoli starejši prijatelji govorili: »Srednješolska leta so najboljša leta!«. Pa kasneje v srednji šoli: »Študentska leta so še boljša!«. Študij zagotovo doprinese svoje, da izkušnje, ki so vse dotlej nepredstavljive. Lepo je na faksu, lepo je živeti po svoje, a vendar me malo zbode, ko pogledam mlajšo sestro, kako se 1. septembra odpravlja v srednjo šolo. Šest let nazaj … že 6 let nazaj?!? Uf, kje je tisti trenutek, ko sem sama postala srednješolka. Septembra 2003 je strah pred neznanim zamenjalo navdušenje nad novimi doživetji – postala sem gimnazijka 1. generacije Gimnazije Slovenske Konjice. Ne glede na začetno prostorsko stisko in na kritike o profesionalnosti, sem v gimnaziji resnično uživala. Gimnazijski program ni enostaven in s to mislijo sem tudi prestopila prag svoje srednje šole. Takrat niti pomislila nisem, kako uspešna lahko postanem v štirih letih. Bila sem mlada, zaljubljena, polna entuziazma nad življenjem, za šolo se mi je »fučkalo«. Prišli so prvi testi in prve precej dobre ocene. Takrat sem si rekla: »Sposobna si več!« S to mislijo sem leto za letom dosegala odlični uspeh in čeprav ni bilo vedno lahko, sem vzdržala. Včasih se je bilo zaradi šole potrebno odreči kakšni zabavi, vendar mi danes ni žal. Dobra podlaga se je obrestovala na maturi. Zares sem si želela ostati zlata maturantka, trudila sem se po najboljših močeh in uspela sem. To je to, drugega recepta ni. Močna želja je tisto, čemur sledi volja. Kljub temu, da za študij nisem potrebovala dosti točk, nisem prenesla misli, da bi po štirih letih trdega dela vse zavrgla in se maturi ne bi stoodstotno posvetila. Zame je ta zaključni izpit predstavljal vrh gore, največji dosežek srednje šole. Kljub vsemu pa po koncu maturitetnih preizkusov takšnega uspeha nisem pričakovala. Vendar sem še vedno upala. Vsak večer sem zaspala z mislijo, da mi utegne vendarle uspeti. Na dan razglasitve smo bili s prijatelji na morju. Vsi smo strinjali, da na takšen dogodek raje počakamo v umirjenem okolju, saj bi bili doma samo še bolj nestrpni. Rezultati so bili znani zgodaj zjutraj. Najbolj navdušeni so se valili v recepcijo in prosili, če lahko za nekaj minut uporabijo internet. Zvonili so telefoni, sama se svojega nisem niti dotaknila. Šele, ko se je vse skupaj poleglo, sem poklicala prijateljico v Slovenijo in jo prosila, naj preveri, kakšni so moji rezultati. Želela sem se prav posebej pripraviti na ta trenutek – nisem hotela upati preveč, a tudi ne obupati. Nekaj sekundam molka je sledilo navdušeno čestitanje. Nisem verjela … nisem mogla verjeti … bilo je enostavno preveč lepo! Postala sem zlata maturantka! Naziv, ki mi ga ne more nihče vzeti, saj je znanje nepremagljivo orožje!
Tamara Čander, zlata maturantka 2007